Februar je ponavadi mesec, ko je v zaledenelih slapovih kar gužva, predvsem ob vikendih in se prehitevajo naveze gor in dol. Ker nisem ravno fan čakanja na štantih in gledanja kdaj mi bo kaj padlo na glavo, se poskušam temu večinoma izognit. Da se temu izogneš je še najboljše it spičit kak slap čez teden ali pa si naštimat budilk, da štartaš skoraj sredi noči, da si ja prvi pod slapom. Tretja opcija je tudi, da greš v kakšen bolj zajeban slap ali pa opcija, da sploh ne greš in si najdeš kak drug cilj.
Tako sem prišel na idejo, da bi šel malo pogledat v južno steno Jerebice. Lepo vreme in dokaj visoke temperature so bile kot nalašč za celodnevno uživanje na soncu in prekrasnim razgledom nad dolino Možnice in vse vrhove tam do Krna.
Tako se zmeniva s Tonijem ki je hitro za, čes sej boš že ti plezal naprej, bom js užival. Čez par dni se odpeljeva v Možnico ob dokaj normalni uri in dostopiva počasi do stene. Vmes na dostopu do stene se je sonce ravno lepo uprlo v levi del stene, katero bo lepo ogrelo, ko bova začela plezati. Prvotni plan je bil splezat neko smer v desnem delu, ki pa je bil dalj časa v senci in sva se tako odločila za levi del, ki je bil že nekaj časa na soncu. Po hitrem pregledu smeri v tem delu sva se odločila za smer Livado.
Smer ni zahtevna, orientacijsko pa te vedno usmerjajo trave in lepi prehodi. Je pa dokaj skopo opremljena, sama pa sva dodala še tri kline in en komplet v zelo ozkem kaminu. Je pa potrebno biti previden pri dolžini smeri, saj je potrebno dodati ponekod še kakih 150m “lažjega” poplezavanja, da prideš čez rob stene. Vrh stene sva dosegla s temo, za sestop pa sva se tudi nahodila. Očitno si pri planiranju ture sestop podzavestno kar nekako skrajšaš, da ne zgleda tura predolga in bo še cajt za pico na koncu ture.
No zej ga ni blo 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.