Špik- Direktna smer

S tem, ko je zaradi trenutne situacije priporočljivo in potrebno upoštevati ukrepe ter se tako odpovedati aktivnostim v gorah pa lahko opišem letošnji vzpon, ki sem ga opravil začetek marca tik pred tem izbruhom virusa. Da še enkrat poudarim je bil ta vzpon opravljen pred vsemi ukrepi, da nebo nepotrebnega zgražanja vseh internetnih mojstrov/bojevnikov.

Kot sem že v naslovu navedel, sva s soplezalko opravila zimsko ponovitev Direktne smeri v Špiku. Razmere so bile zame zadovoljive, za dokaj hiter vzpon glede na karakteristiko celotne smeri. Seveda pa je to odvisno od posameznika kako hitro so zanj razmere zadovoljive in se je pripravljen podati na to preizkušnjo, četudi ni celotna stena zalita s škripovcem in ne veš kaj pričakovati.

Po letošnjem zadnjem vzponu v  vrhunski smeri Cesar- Comici v Loški steni in kasnejšemu poslabšanjem vremena, sem že imel namen pospraviti cepine in ostalo zimsko robo na zaslužen počitek. A mi glede na letošnje razmere, glava kar ni dala miru in tako je bilo potrebno iti pogledat še v kako super smer. Idej je seveda veliko, sten pri nas prav tako in se je kar malo težko odločiti, kam bi šel pogledat. Seveda pa ti tukaj kar hitro pomagajo druge okoliščine, od službe, prostega časa, vremena in na koncu seveda tudi dobiti soplezal-ca/ko, ki je prav tako navdušen in pripravljen poskusiti v kakšni bolj resni smeri.

Tako mi na koncu od vseh soplezalcev za katere vem, da bi bili pripravljeni zagristi v to smer uspe prepričati Anjo. Čeprav jo je v začetku verjetno nekoliko skrbelo in je imela pomisleke, sem ji zagotovil, da če nebo razmer ali se ne bova počutila, bova pač obrnila brez kakršnihkoli pomislekov.  Tako se en dan prej popoldne odpraviva na bivak pod Srcem. Med dostopom poslikam steno ter si zvečer še podrobneje pregledava linijo vzpona in kakšne so možnosti za predčasen umik iz stene v primeru slabih razmer. Zjutraj se  zbudim še pred budilko, lepo počasi se pripraviva, pojeva, spijeva kavo in se podava na celodnevno uživanje v plezanju 🙂 . Seveda kakor za koga.

Pod začetnim grabnom si okoli 6-ti uri natakneva dereze ter cepine in že kmalu po tem pikava po super škripavcu do Dibonove police.  Nenavezana sva splezala še dva raztežaja nad Dibonovo, kjer pa se stena postavi že dobro pokonci. Na primernem mestu se naveževa in že zagrizem naprej. Plezanje je bilo res super, sem pa tja je bilo treba že malo pomiksat in slediti liniji z najboljšim razmeram. Okoli 13h sva bila na začetku markantne zajede, katero z obeh straneh obdajata gladki plati. Ta raztežaj mi je bil najlepši v smeri. Po sredini zajede je bil lep pas škripavca, kot v kakšni lepi smeri nad Chamom. Naslednji raztežaji ki so sledili, pa so bili večinoma suhi in so zahtevali več zbranosti in posledično tudi več časa. Sam sem v teh raztežajih res užival, saj gre za lepe miks raztežaje tja do težavnosti M6 z dobrim varovanjem.  Pod detajlom smeri naju je ujela tema, kjer si prižgeva čelke in že plezam čez majhen previs do naslednjega štanta. Za konec težav pa je sledil še zelo smotan gladek kamin (poleti verjetno ocena III) z napihanim snegom, kjer sem se moral še najbolj pomatrat v celi smeri . Po tem je sledilo še približno 150m snežišča kjer sva potegnila štajerca in po slabih 18-ih urah plezanja okoli polnoči stala na vrhu Špika. Na vrhu sva na hitro nekaj pomalicala, pospravila štrike ter se odpravila v dolino in domov.

Zahvalil pa bi se še prijateljici iz Kranjske gore, ki naju je pozno ponoči prepeljala iz Kranjske gore do avta v Martuljku in nama s tem zelo olajšala sestop.

Plezala: Gregor Kristan – Anja Petek, Špik/Direktna smer: V/AI5, M6, 90, 55-75, 900m, 18h.

Celotno smer sem plezal v vodstvu.

P.S.  Mogoče bom dodal še kak video.