Alpinistični etični kodeks obnašanja v gorah in etika plezanja temeljita na spoštljivem, zdravem, razumskem odnosu do plezanja in okolja, v katerem poteka, ter posledic, ki izhajajo iz naših aktivnosti.
Glavni namen kodeksa je zagotoviti spoštljiv, občutljiv ter trajnosten odnos do ljudi, gora in sten, plezanja, narave in gorskega okolja. Kodeks je vodilo, da se gorsko okolje (flora in favna) ne bi (namenoma) uničevalo, da bi bil odnos do plezanja in smeri v skladu z lokalno tradicijo ter strokovno priznanimi alpinističnimi trendi, da obiskovalci gorskega sveta ne bi negativno vplivali na ljudi, ki tam živijo, ter da bi obiskovalci gora ohranjali gorsko okolje v svoji prvinski naravni obliki.
Slovenski alpinisti so bili vedno spoštljivi, odprtega duha, avanturisti in v njihovem imenu izražena želja v tem kodeksu je, da bi ta raziskovalni in občutljivi duh ostal nepokvarjen za prihodnje generacije.
Ohranjanje gorske narave
Erozija
Na dostopu do plezališč, sten ali gora se potrudite uporabljati obstoječe poti, uhojene steze in ustrezna parkirišča. To pomaga ohranjati okolje, preprečevati erozijo ter spore z lastniki parcel, vzdrževalci in lastniki poti. Na sestopih z vrhov ne uporabljajte bližnjic, ki sekajo serpentine obstoječih poti, travnike ali polja. Če pot ne obstaja, izberite smer, ki se izogiba mehki vegetaciji in slabo poraščenim meliščem, ki so izpostavljeni eroziji.
Ne iznakazite površine skale s klesanjem. Odstranjevanje krušljive skale, kamnov ali lusk poteka v skladu z naravnimi procesi zmrzovanja in odtajevanja. Če naletite na odkrhnjen blok ali skalo, ki ju z lahkoto odstranite z roko, potem to storite pazljivo.
Ko uporabljate vrv z vrha gore ali stene, zaščitite rob skale ali debla dreves z ustrezno podlogo ali ustrezno dolgo zanko. Tako boste preprečili nastajanje odrgnin okoli debel dreves, uničenje mehke vegetacije, skale in tudi vaše vrvi.
Kjer je možno sestopiti peš, se ne spuščajte po vrvi čez obstoječe smeri. Spusti po vrveh naj potekajo čez področja, kjer ni smeri, ali pa jih ni veliko. Izogibajte se spustom po vrvi, kjer je na vrhu strma trava, saj to navkljub omejeni rabi povzroči erozijo. Zemlja, blato in kamenje se lahko sprožijo na spodaj ležeče smeri in plezalce.
Kadar koli se pojavijo nesoglasja ali spori glede dostopnosti posameznih območij, se morajo vsi zainteresirani – lastniki zemljišč, uradne ustanove, društva in posamezniki – posvetovati in poiskati rešitve, sprejemljive za vse.
Vegetacija
Skalne površine so dom redkih vrst rastlin, ki so se tam ohranile zaradi pomanjkanja selektivnega pritiska, paše, gnojenja ali škropljenja. Pomembno je identificirati manj pogoste vrste, zato da jih ščitimo. Ne trgajte ali uničujte gorskega cvetja ali druge vegetacije, zlasti ne tistega, ki je zaščiteno.
Na območjih, kjer so vegetacija in gozdovi ogroženi, moramo imeti s seboj dovolj drugega goriva, da zadošča za oskrbo vseh obiskovalcev gora (udeležencev odprave). Lesa ne kurimo.
Nove smeri »vrtnarite« z veliko mero pazljivosti. Drevesa in grmičevje morajo ostati nedotaknjeni in paziti je treba, da ne pride do odstranjevanja lišajev in mahu, ki jih onesnaževanje ogroža že samo po sebi in so lahko redki.
Ptice in ostale živali
Mnogo živali v gorskem svetu, veliko vrst ptic ter njihova gnezda in jajca so zaščitena z Zakonom o varovanju narave in vsakoletnimi Odloki Ministrstva za okolje in prostor (ti so objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije) o prepovedi gibanja in plezanja v določenih področjih. Zato je po zakonu kaznivo plašiti in vznemirjati ptice ter druge prebivalce sten v njihovih gnezdih in bivališčih. Alpinisti naj bodo dovolj previdni in zreli ter se med paritveno in gnezditveno sezono ptic odrečejo plezanju v takih področjih.
Izognite se plašenju ptic ali drugih živali tako, da plezate primerno daleč proč od mesta gnezdenja ali bivališča živali. Mnoge ptice in ostale živali postanejo tolerantne do alpinistov, če le ne pride do neposrednega vznemirjanja.
Če se živali vznemirijo, ste preblizu. Dolžni ste se umakniti.
Onesnaževanje
Izogibajte se onesnaževanju tako vode in tal kakor tudi samih skal. Ne pustite ležati smeti. Odstranite svoje in tudi smeti drugih ljudi kjer koli že ste. Smeti vključujejo tudi organske odpadke, ogrizke, bananine olupke, kupčke raztresenega magnezija, cigaretne ogorke, … Ne pripravljajte ognjišč, saj naslednji obiskovalci to lahko dojamejo kot ustaljeno prakso. V pogosto in plezalsko zelo obremenjenih stenah in tudi bivakih pospravite svoje iztrebke za sabo v vrečke ali plastenke. To zlasti velja ob potokih in virih pitne vode. Če že kampirate na divje, to naredite obzirno in z minimalnim vplivom na okolje. Zmanjšajte hrup v gorah. Uporabljajte osnovna pravila lepega vedenja.
Magnezij uporabljajte varčno – predvsem v previsnih predelih smeri, ki jih voda redko spere. Magnezij se na takih mestih strdi in ostaja viden čez celo leto. Ne označujte oprimkov in stopov s črticami magnezija in krede. To bistveno zmanjšuje izziv iskanja poteka smeri in izniči čar negotovosti pri odkrivanju gibov. Smeri ne označujte z možici, barvo, klesanjem ali praskami.
Skupnost alpinistov
Člani alpinistične skupine morajo biti pripravljeni na prilagajanje potrebam svojih tovarišev in morajo osebne cilje podrediti sposobnostim vseh članov skupine. Vsak član skupine se mora ozirati na druge ter prevzeti svoj delež odgovornosti za svojo varnost in varnost drugih članov skupine. Noben član skupine ne sme ostati sam, če bi ga to lahko kakor koli ogrozilo.
Vsakemu, ki ga srečamo v gorah ali v stenah, smo dolžni izkazati enako spoštovanje. Niti v največji divjini ali v trenutkih stiske ne smemo pozabiti, da se alpinist do drugih vedno vede tako, kot sam želi, da bi se drugi vedli do njega. Prizadevamo si, da bi okolico čim manj motili ali vznemirjali. Tistim, ki so hitrejši od nas, dovolimo, da nas prehitijo. Ne zasedamo predolgo plezalnih smeri, če drugi čakajo na vstop vanje. Storimo vse, kar je v naši moči, da drugih ne bi izpostavljali nevarnosti, in jih opozarjamo na nevarnosti, ki jim utegnejo pretiti.
Kot obiskovalci gorskega sveta spoštujemo krajevna pravila obnašanja. Nikoli ne pozabimo, da smo v tujih deželah gostje. Do svojih gostiteljev se obnašajmo spoštljivo, spoštujmo njihove svete kraje, tudi svete gore in njihovo nedotakljivost. Do domačinov se zmeraj vedemo prijazno, spoštljivo in vljudno. Spoštujemo vse omejitve dostopa do gora in posameznih sten, ki veljajo v deželi gostiteljici.
Nepredvidljive okoliščine
Vsak alpinist ali član alpinistične skupine mora biti pripravljen pomagati drugim, če se zgodi nesreča. Pomoč ponesrečenim in tistim v stiski mora imeti v gorah absolutno prednost pred doseganjem lastnih ciljev. Kadar gre za nesrečo in ni mogoče pričakovati zunanje pomoči, moramo alpinistom in ostalim gornikom v stiski ali poškodovancem pomagati, kolikor moremo, ne da bi pri tem ogrozili lastno varnost. Težko poškodovani ali umirajoči osebi smo dolžni dajati vso pomoč in oporo, ji lajšati bolečine in jo ohranjati pri življenju.
Etika plezanja
Spreminjanje skale
Oprimkov ali stopov se ne sme klesati, povečevati ali kako drugače napraviti ‘drugačne’ ali ‘lažje’. Skale se ne brusi z jeklenimi krtačami ali drugim orodjem, ker to povečuje velikost oprimkov. Odgovornost prvih plezalcev je, da minimalizirajo poškodbe skale, ko jo čistijo, in da resnicoljubno poročajo o aktivnostih.
Skal in kamenja se ne sme nikjer namerno metati, valiti ali prožiti v dolino.
Iz istih razlogov ni sprejemljiva uporaba športnih plezališč za trening drytoolinga.
Poročanje
“Treba je povedati resnico, vso resnico, samo resnico in to takoj.” Roger Payne
Alpinisti so dolžni o svojih dosežkih realno in resnicoljubno poročati. Ideal: prosto, na pogled, v enem zamahu, z logičnim zaključkom vzpona na vrhu stene ali gore. Kar odstopa od tega ideala, je treba navesti takoj, ko o vzponu poročamo. Nepopolno poročanje je nesprejemljivo.
Alpinisti in ostali plezalci so dolžni pri stikih z javnostjo, mediji in pokrovitelji vedno in povsod zastopati plezalsko etiko in slog ter družbeno in okoljsko odgovornost, kakor določa alpinistični etični kodeks.
Varovanje
Za varovanje pri plezanju se primerno usposobite in naučite pravilno uporabljati vse vrste varoval. Raba le enega tipa varovanja ni priporočljiva. Plezalec s primerno usposobljenostjo zmanjša obrabo skale zaradi zabijanja in izbijanja klinov z uporabo metuljev in zatičev. Pozanimajte se in spoštujte lokalno plezalno tradicijo.
a) Svedrovci. Nameščanje svedrovcev (novih in dodatnih, na stojiščih ali kot vmesno varovanje) v obstoječih smereh v (slovenskih) gorah ni sprejemljivo. Enako velja za nameščanje novih svedrovcev pri zimskih ponovitvah. Razlogi za to so navedeni spodaj.
Plezanje smeri v naših stenah je odraz nekega časa in določenih alpinistov (avtorjev smeri). Zato se trudimo ohraniti njihov prvotni značaj.
Kakovost alpinističnega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same.
Oprema za varovanje (zatiči, metulji, …) in plezanje (plezalni čevlji, vrvi, vponke, …) se neprestano izboljšuje. Zato je nedopustno nameščanje fiksnih varoval z izgovorom večje varnosti.
Sestavni del alpinizma je tudi avantura. Z vrtanjem in nameščanjem svedrovcev se spreminjajo obstoječe smeri. S tem se onemogoča polna alpinistična doživetja tistim alpinistom, ki si tega želijo.
Alpinizem je po svoji naravi nevarna dejavnost. Nevarnost zmanjšujemo z dobro psihofizično pripravljenostjo in osebno odgovornostjo, da se lotevamo ciljev, ki smo jim dorasli. Izjeme so smeri, za katere je dosežen splošni dogovor na lokalni (slovenski) ravni, plezališča s športnoplezalnimi smermi, za katera način uporabe in menjave fiksnih varoval ureja pravilnik Komisije za športno plezanje pri PZS, ter prvenstvene smeri.
Svedrovce se lahko uporablja pri plezanju prvenstvenih smeri, pri katerih se je potrebno držati naslednjih načel.
Gore in stene so neobnovljiv vir, ki ga moramo ohraniti tudi za generacije, ki pridejo za nami.
Vsaka generacija doseže v neki točki raven nemogočega, ki ga naslednja preseže. Prihodnjim generacijam ne smemo uničevati gorskega okolja (sten), ki je že danes omejeno.
Minimalističen pristop: vzpon skušamo opraviti s čim manjšim številom fiksnih varoval – takim, ki še zagotavlja varno plezanje.
Vzpon mora biti opravljen brez varovanja od zgoraj.
b) Klini. Uporaba klinov je del splošne prakse. Enako velja za njihovo izbijanje – tudi na varovališčih. Ustrezen je minimalističen pristop, ki zagotavlja plezalčevo relativno varnost in ne poškoduje skale. Alpinist mora preveriti in oceniti trdnost zabitega klina in ustrezno ukrepati. Ponavljajoča uporaba klinov na istih mestih povzroči poškodovanje skale, zato čim bolj izrabite naravne možnosti: sneg, led, zatiče, metulje, zanke itn.
c) Zanke, zatiči, metulji in podobno. Če se le da, pravilno uporabljajte te vrste varoval, saj si tako zagotovite hitro varovanje, ki povzroča manjše poškodbe skale od klinov. Material v starih zankah pod vplivom ultravijoličnih žarkov in časa oslabi. Neodstranjena varovala zmanjšujejo izziv za iskanje možnosti varovanja in onemogočajo postavljanje novih varoval na isto mesto.
Osebna odgovornost alpinista
Plezalec je kot občan po civilnem pravu dolžan odgovorno ravnati do sebe in drugih. Plezanje je nevarna dejavnost, z možnostjo poškodbe in smrti. Plezalec se mora tega zavedati, sprejeti tveganje in biti odgovoren za svoja lastna dejanja, ki bi lahko prizadela soplezalca, in narediti vse v svoji moči, da prepreči nesrečo, ki lahko izhaja iz takega dejanja.
Cilje si izbira upoštevaje svoje zmožnosti in zmožnosti drugih članov skupine, s katero je v gorah, pa tudi tamkajšnje razmere. S svojim ravnanjem nikoli ne sme ogrožati varnosti drugih ljudi ali naravnega okolja.
Pred turo se je treba prepričati, ali smo za izbrani cilj dovolj pripravljeni, ali smo dovolj tehtno načrtovali vse stopnje priprave in izvedbe ture ter ali smo pretehtali vse možnosti.Za turo moramo imeti vso potrebno osebno in tehnično opremo, moramo pa jo tudi znati pravilno uporabljati.
Plezanje
Plezalna etika zajema zdravorazumsko obnašanje pri plezanju, da bi zmanjšali nevarnost nastajanja sporov, škode, poškodb in smrti. Izogibajte se spustom ob vrvi, ko drugi plezajo navzgor, odstranjevanju skal med plezanjem ali z vrha stene in izgubljanju opreme, da ne pade na druge spodaj stoječe osebe. Izogibajte se pretirani glasnosti, plezanju čez ali nad drugimi plezalci, velike skupine pod vodstvom inštruktorjev razdelite v več manjših skupin in plezajte smeri, kjer ni gneče.
Uporabljajte osnovna pravila in norme človeškega obnašanja. Zastavljajte si realne cilje. Način opravljanja vzpona je bistveni sestavni del vzpona. Pri plezanju v njegovi prvinski obliki gre za dostop do stene, plezanje in sestop brez puščanja sledi za sabo. Bodite odprtega duha, avanturisti z visokimi etičnimi standardi. Želja po instant uspehu je kratkoročna bližnjica in stranpot od prave alpinistične etike. Strah je sestavni del življenja plezalca, ki pa pomeni nekakšno varovalko pri plezanju v gorah. Ko ocenjujete vzpon, ocenjujete smer in način vzpona. Ne ocenjujte človeka. Zato ocena smeri ni ocena osebe. Naučite se to ločiti. Način, kako sprejmeš izziv, in izziv rešiš, je bolj pomemben od tega, ali problem rešiš ali ne.
Ni nadomestila za izkušnje. Novinci morajo iskati nasvet bolj izkušenih in delovati preudarno.
Kombinirano plezanje: drytooling uporabite pri kombiniranem plezanju, kjer se izmenjujejo sneg, led in skala. Suhih smeri se ne pleza z orodji. Največkrat zadostuje, da počakate na bolj ugodno zimo in smer splezate od spodaj navzgor v enem zamahu prosto. Z orodji se pleza samo v plezališčih, ki so namenjena plezanju z orodji (drytooling) in nikjer drugje.
Če si smer končal na sicer nepreplezanem grebenu 50 m pod vrhom, smer ni preplezana do konca. Gre za zgolj (odličen) poizkus.
Prvi plezalci zimske smeri v sezoni opravijo zahtevnejši vzpon kot naslednji ponavljavci, ki za svoj vzpon uporabljajo sledi, informacije in izkopana varovališča prvih plezalcev.
Tisti, ki je v vrhu alpinističnega udejstvovanja, postavlja nove standarde in tudi nova pravila, če so ta v skladu z alpinistično stroko in ustaljenimi lokalnimi praksami plezalcev. Vsak se lahko odloči, kaj želi plezati, v skladu s stilom, ki ne obremenjuje okolja in drugih obiskovalcev gora.
Prvenstveni vzpon v gorah je ustvarjalno dejanje. Opravljen mora biti na način, ki je vsaj enakovreden tradicionalno uveljavljenemu načinu plezanja v tistem območju, in spoštljivo do domačih plezalcev. V ničemer ne sme ogrožati vrednot in potreb bodočih rodov plezalcev in alpinistov.
Zaključek
Sposobnost čim večjega zbliževanja možnega in nemogočega ter nikdar prestopiti meje na stran nemogočega sta alpinistični vrednoti. Vsak alpinist in plezalec se mora zavedati, da je alpinizem tesno povezan z nevarnostjo, ki plezalca lahko stane življenja. Nevarnosti zmanjšujemo z izboljševanjem svojih sposobnosti ter večanjem znanja in izkušenj. Zmanjševanje nevarnosti z uporabo fiksnih varoval je slepenje samega sebe. Soočanje samega sebe z lastnimi odločitvami je od nekdaj temelj alpinizma.
Viri:
Tirolska deklaracija
Plezališča Slovenije
The Scottish Mountaineer
Andrej Štremfelj, Blaž Stres, Miha Habjan
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.