Pitz Badile sva prvič zagledala iz italjanske strani leta 2012 ko smo se potepali in plezali po dolini Val Di Mello in že takrat ogledovali smeri, ki vodijo na sam vrh. Vtisnil se je v spomin. Še prav posebej pa Cassinova smer… in po treh letih je dozorel čas, kakor tudi midva, da si smer ogledava in otipava pobližje.
Proti švicarski vasici/naselja Bondo, ki leži le slabih 4 km stran od italjanske meje se v sredo 19. 08 z Matejem Peternelj odpraviva v popoldanskih urah. Do zapornice, kjer cesta vodi višje v dolino Laret prispeva po dolgi vožnji v nočnih urah in tam si blizu parkirišča poiščeva primeren prostor za prenočitev.
Zjutraj pa takoj v lov na jutranjo kavo. Da pa sva do kave prišla v najkrajšem možnem času, brez tavanja in vožnje naokoli je poskrbel prijazen policist, ki naju je pred tem malo povprašal iz kje sva in kam sva namenjena. “From Slovenia, on Badile, … and looking for a coffie” odgovoriva. “Alpinista. Follow me” reče in naju pospremi do kave. Po kavi se odpraviva nazaj do zapornice, ki se odpre za 10€ in s tem skrajša dostop do koče Sasc Furä (1904 m.n.v) za 2 uri hoje. V koči sledi kratek postanek in nato naprej za slabo uro hoje višje proti steni, kjer na primernem mestu urediva prostor za bivakiranje. Ker pa je dneva ostalo še za nekaj ur, se z plezalno opremo spustiva malo nižje in v tamkajšnjem plezališču poplezava nekaj smeri. “Za malo občutka” si rečeva. Proti večeru pa so misli in pogovori že popolnoma vzrti v naslednji dan.
Vstaneva zgodaj in še v trdi temi dostopiva in se pri vstopu v smer dobro najeva in počakava, da se vsaj toliko zdani, da lahko začneva. Malo pogledujeva proti dolini, če se se vidijo kakšne lučke od kakšne približajoče naveze. Nobenih lučk! Nobene naveze! “Čudno” si rečeva. Vse opise, ki sva jih prebrala (in ni jih bilo malo) opisujejo kako se proti steni dnevno vijejo kolone lučk in da je stena zmeraj polna plezalcev. “Da se le vremenska napoved ni toliko poslabšala, da ni nikogar, … ahh ne, ne, saj sva jo dobro spremljala in sledila gibanju vremena že čez cel teden in se ne more kar tako spremeniti. Danes je napovedano sončno, mirno vreme, brez dežja”. …si pritrdiva. Kakšne nevihte nočeva, vsaj v tej steni ne.
Ko se zdani se z enim spustom po vrvi spustiva nižje na rampo in sprehodiva do prvega kamina, kjer se naveževa. Tu naju dohiti italijanska naveza, spustiva jo naprej saj sta videti hitra in tudi s precej manj opreme. In res, po nekaj raztežajih ju ne vidiva več. “Res sta hitra” si rečeva. Tudi nama je plezanje šlo tekoče, ampak z velikim nahrbtnikom polne bojne opreme te vseeno malo upočasni. Najin plan je bil zanesljivo, varno, a ne prepočasno plezanje in tega sva se držala. S spodnjim delom smeri, kjer so raztežaji nekoliko lažji sva opravila hitro. Po planu. Drugi del smeri po tako imenovani točki Cengia Mediana se težavnosti malo skoncentrirajo in lepo napeto plezanje je zagotovljeno do izstopa smeri na severni raz. Med vsemi 18-imi raztežaji pa je absolutni zmagovalec po oceni ne najtežji raztežaj in sicer prvi raztežaj v zgornjem kaminu (moker in delno zasnežen), ki vodi proti koncu smeri. Kamin, ki je kamin in hkrati ni kamin…. skratka čudno basanje, zvijanje, deloma čaranje in zelo psihofizično naporno plezanje. V predzadnjem raztežaju smeri pa sva malo nad varovališčem (na dobrem mestu) v poteku smeri pustila dokaj trajen spomin. Zabila sva klin.
Po slabih 10 urah plezanja v lepem vremenu sva bila na izstopu smeri, na severnem razu. Do vrha Pitz Badila (3308 m.n.v) pa naju je ločila se dobra ura poplezavanja po grebenu in bila sva pri špici, na vrhu. Sama. Nobene gneče, nobenega hrupa ljudi, sama, čisto sama sva lahko občudovala, dojemala vrh in podoživljala lepe trenutke plezanja.
Prespala sva v bivaku, bila sva utrujena, spala sva slabo. A zbudiva se v čudovito, vetrovno vreme. Sledi epsko dolgi spust po vrvi po severnem razu, delala sva kratke po 30m dolge spuste, nisva hotela tvegati, vrv bi se lahko kje zataknila. Pihalo je premočno. Če sva bila prejšnji dan v steni sama, za ta dan to ni bilo mogoče trditi. Po severnem razu je bila kolona plezalcev, prav tako je bilo v Cassinovi smeri kar nekaj navez. Po 7-ih urah sva bila pod steno. “Uff,… končno….ta spust je bil pa dolg” si rečeva. Do koče pa naju loči še malo hoje in pospravljanje šotora. Ob 16-ih sva v nazaj v koči kjer ob dobri pijači analizirava to doživetje. Popoldne dežuje, prav tako ponoči. Prespiva v koči, lepa, zelo čista koča. Ob večerji in zajtrku z drugimi plezalci seveda ne manjka smeha, nabranih informacij in izmenjavi takšnih in drugačnih dogodivščin. Med drugimi tudi ta, da je mogoče sestopiti z vrha po smeri Another Day In Paradise, ki traja 2 uri, a težavno je dobiti začetek spusta in “če nisi prepričan kje se gre, bolje da pozabiš” so priporočili. Po zajtrku sledi kava in počasi priprava za sestop do doline. Se zahvaliva za gostoljubje, v dolini v ledeniški reki okopava, sedeva v avto se zapeljeva v St. Moritz na kavo in nato proti domu.
Če vse to opišem z eno besedo: “enkratno”
Bravo