Skalaška v Špiku

Za zadnji poletni vikend, tako po koledarju kakor po vremenu, sva se z Dorotejo (AO Jesenice) odločila, da je pač poletje potrebno zaključiti v stilu. No držimo pesti, da so lepi sončni vikendi, naklonjeni plezanju, letos še na sporedu.

V soboto pod večer sva se podala na pot do “bivaka” pod srcem, kamor sva prispela še pred mrakom. Izpred dvorišča bivaka sva si dodobra ogledala potek Skalaške smeri, oziroma vsaj linijo kjer naj bi smer potekala, v 900-metrski steni je orientacija pač ključnega pomena. Pred spanjem skuhava še malo čaja, pojeva sendvič, nastaviva budilko eno uro pred prvim jutranjim svitom ter zaključiva dan.

Naslednje jutro, v obratnem vrstnem redu ponoviva vse od zvečer, zakleneva bivak ter se s čelkami na čelu podava proti steni.

Prvo polovico smeri, do Dibonovih “polic” sva že poznala in naju težave ter orientacija niso skrbele, sploh pa ne v spremstvu dveh štirinožnih vodičev. Do omenjenega mesta sva prispela dokaj hitro, od tam naprej pa sva po obema nepoznanem teritoriju napredovala malo po skici, orisu, malo po opisih, malo po slikah prejšnjih objav na spletu, malo pa kar za nosom, kakor so to najverjetneje opravili pred stotimi leti. Ko pomislim na težave v peticah, si težko predstavljam kako so to takrat splezali, vso slavo jim čast.

Prva taka petica se nam pojavi v raztežaju ko prispemo do izrazite zajede, po prvih nekaj cugih nad Dibonovimi policami. Skalaška smer gre tukaj po desni, manj izraziti zajedi. Tudi naslednja petica, mogoče bolj kontorzijska kakor težavna, zahteva nekaj plezanja. Sam ne veš kako bi se spravil iz kamina/luknje. No je pa vsaj štant spodaj, v udobni lopi. Si kar predstavljam Dorotejo kako je lagodno uživala medtem ko sem se sam obračal in se zatikal na vse strani v detajlu nad njo. Od tu naprej po zelenjavnem kaminu (dobro da je bilo suho), po res izvrstni zajedi do police na desni, nad katero nas čaka naslednja petica. Od štanta zagledaš klin, glede na to, da jih lahko v celi smeri prešteješ na prste, lahko slutiš da te čaka nekaj plezanja. No ko prispem bližje iz enega klina nastanejo štirje… no sva vsaj v smeri 😊. Sledi edini malo bolj podrt cug v drugače kompaktni skali, skozi celotno smer. Proti vrhu, v izstopni zajedi naletimo na še nekaj predlov kjer je potrebno malo pljuniti v prste. Zadnja dva raztežaja, do vrha Špika pa izplezava kar po Direktni, se pravi mimo ikoničnega okna.

Za smer bi rekel, da je skala nadpovprečna, orientacija, če se držiš opisov ter imaš dober nos ni preveč zahtevna. Glede varovanja in opremljenosti je pa 50/50. Obvezno ene 10 raznih klinov, ter set frendov, čeprav nekako kar ne pašejo kamor jih vtikaš, a vseeno pridejo v porabo. Težavnost je definitivno na mestu, v primerjavi z Direktno bi rekel, da celo nekoliko težja ali pa vsaj celostno bolj zahtevna.

Na vrhu pomalicava več kakor zaslužen sendvič, požvečiva še preostanek črvičkov ter se odpraviva na še dolg dolg in naporen sestop preko Kačjega grabna do Vršiške ceste, kjer naju pobere in potaksira Petra, Petra hvala!

Lep in uspešen zaključek poletja ter držimo pesti, da ne tudi letošnje letne plezalne sezone.