Tisoč smeri Marka Lebana

Relativno pozno sem od blizu videl in otipal prve oprimke slovenskih sten. Bilo je to v Raduhi, Kamin Durce in ZZ smer. Seveda sem pred tem s prijateljem Bojanom F. ki je takrat že končal alpinistično kariero, par krat obiskal bližnje plezališče. Ravno prav, da sem nabavil nekaj osnovne opreme. Začetki 2000ih se je pisalo. Ko mi je Ivan P. predstavil prvi škripavc lahko trdim, da je zima najlepši čas za obisk gora. Navdušenje je raslo in se 2003 vpisal v AŠ na AO Cerkno. Mistični svet alpinizma mi je na široko odprl svoja vrata. Izkušnje, znanje in smeri so se nabirale, tako sem 2009 opravil izpit za naziv Alpinista.

Rasla je samozavest in meja težavnosti. Včasih z enim očesom pogledal čez rob, vendar ostal v svojih okvirjih, a ni šlo vse lepo in gladko, vse do tistega usodnega Kovka kjer se mi je odlomil oprimek in poletel 5-10m na trdna tla – vmesni klin je bil preblizu podna… teden na vozičku mesec pa pol na berglah… Rehabilitacija je trajala. Prav tako ni bila prijetna sončna slepota, čeprav je trajala le dva dni, ko sem spregledal, čeprav motno. Pod Pik Leninom pa še zametki pljučnega edema. Da sem po hitrem postopku sestopil v ABC mi ni bilo nikoli žal. To, da sem ostalim članom »ukradel« dan, pri že tako veliki izgubi dni zaradi slabega vremena, pa še sedaj. Čez par dni je Španec umrl zaradi enakih problemov ravno tako v 1-ki. V plus si nisem štel niti darila klopa… meningitis me je prav tako potlačil v poden . Koordinaciji gibov nog in rok, zapletanje jezika in kar nekaj drugih nevšečnosti sem se z svojo trmo znebil, vseh pa ne. Ja, marsikatere izkušnje si deležen v tem obdobju, ko sem veliko soliral, tja do V+, lažje smeri pa plezal v sestopu… tudi nekaj prvenstvenih del se je nabralo, mislim da 53.

Kar kmalu se znajdem pred dejstvom, da se bližam dokaj visoki številki preplezanih smeri. Že špekuliram, katero bi za jubilejno, pa pride pomladi Corona, ki nas zapre na domove in podre vse plane. Končno mi na jesen spet zalavfa in v tednu ko sem nameraval zadevo zaključit spet…. Po dveh mesecih se pokaže nekaj dnevna luknja v karanteni in po pol leta se slišiva z Silvom Vrhovc em iz Železničarjevega AO-ja, da bi pa šla 19. 12. 2020 potelovadit v Vipavo. Silvo je imel željo ponovit Božično smer, katero sva lani splezala kot prvenstveno. Na vrhu smeri pa se zazrem na levo proti Belisimi in izstopajoč razič mi pritegne pozornost… greva ga pogledat in splezat. Komaj 100-metrska smer težavnosti II-III res ni bogve kaj je pa moja 1000-a smer v za te konce odlični skali in je prvenstvena! Torej vzemi ali pusti v teh negotovih časih ni kaj veliko za prmišljevat in čakat idealno priliko.

Seveda to ni neka velika prelomnica v moji alpinistični karieri, mogoče jih več ne bom po 100 na leto, ma navdušenje ostaja enako! Prav tako velika želja po odkrivanju novih prehodov v stenah in iskanje prvenstvenih smeri, kjer tudi gamsi ne morejo, čeprav prostora ni več veliko, vsaj za tiste »normalne« težavnosti.