Sedmeroboj nad Krnom

Ni vsak Franček sem nekoč zapisal, pa tudi naš načelnik ni vsak, da bi se spopadal z takimi grozotami kot je zimska Parižanka. Nekateri se, tako pred popoldanskim šihtom, zadovoljimo z bolj kondicijsko turo.
V sredo 19. 1. sem ob pol sedmih parkiral na parkirišču nad vasjo Krn, ki je po novem plačljivo. Po novem zame, ki tega do takrat nisem vedel. Ob soju lune se odpravim proti Srednjemu vrhu v upanju, da je v ipsilonu vsaj nekaj snega. Vsaj v levem, kjer tudi začnem vzpon, vendar prvih 100 metrov po zmrznjenih travah. Na mestu kjer se približa desnemu kraku vidim skoraj v celoti zalit balvan po desni strani. Ni bilo kaj razmišljat saj je snega v izobilju.. in na vrhu že gledam Bav-Bava proti Malimi peski. 10 metrov pod vrhom, na razu, le-ta šele postane saj snega kot je po navadi ni. Na razu siten prestop navzgor čez gladko in spodaj spodjedeno plato do skrajnosti krušljivo in šodrasto. Pod plato pa žleb navzdol z nekaj snega. Nič nisem razmišljal se kar spustim po žlebu, par metrov v desno in po snežnem jeziku gor na skoraj kopen greben in desno do Poti v Lužnico in proti sedlu med Škofičem in Maslenikom. Do tu je sneg trd ponekod izredno trd – leden tako da je previdnost še bolj v prvem planu. Z sedla proti Velikemu Stadorju pa se zmehča in se je kar udiralo. Po Redoti sem bil hitro, čeprav je v spodnjem delu skoraj kopna vendar zmrznjene trave omogočajo zanesljivo pikanje. Sestopim po Rikvercu in naprej dol a me Kražko premami in spet sem na vrhu. Hiter sestop po Stadorskem plazu in pri avtu še dovol zgodaj za malico.