Že v soboto 14.3. sem enostavno moral v pobočja nad Baško grapo, da ulovim zimo za rep v strmalih Rušnega vrha. Leva grapa bi bila za ponovit, močno pa me je mikalo tudi območje v osrčju gore. Vso zadevo sem sicer preveril, saj ni vse prvenstveno kar uzre oko posameznika, zato objavljam šele danes.
Sledil sem Radotovemu opisu pristopa in prišel do konca poti, ki vodi proti Šoštarju. Lepo je opisal prvinskost divjine katera te obdaja, ki pa se samo še stopnjuje, ko nadaljuješ naprej po stezi. Le-ta se kmalu izgubi v pobočju, v katerem se z vsakim metrom stopnjuje naklonina. Ko po cca eni uri (iz Kala), in iskanju prehodov med večjimi in manjšimi skalnimi osamelci po vedno bolj strmem poledenelem pobočju, končno stopiš v globoko grapo, se prav oddahneš. Med visokimi skalnimi stebri in stenami te pravljičnost ambienta prevzame. Če kje, tu zagotovo živijo škrati.
Po grapi navzgor ti nadaljevanje kmalu zapre cca 50metrska previsna zapora Blesar. Po desni, kjer od daleč izgleda možen obvoz, izredno strme trave in vsaj dve previsni mesti. Torej grem po levi po zaraščenem pobočju in nekakšnem grebenu naklonine okoli 60st. in po približno 100m po snežnem jeziku sestopim nazaj v grapo. V nadaljevanju grapa zavije rahlo levo, kjer se ti odpre več možnosti. Dohitela me je megla iz doline, zato sem v zgornjem delu splezal dve variante. Prva je obstoječa smer, ki sem si jo zamislil, druga pa smer, ki jo poklanjam pravljičnem duhu Baške grape.
Sestopil sem po Levi grapi in dobesedno oddrsal v dolino.
Jelenov rog: Ko mi je tisti dan malo pred Stržiščem čez cesto skočil jelen, bil je brez okrasnega rogovja, sem se spomnil, da je to čas, ko jeleni odvržejo rogovje. Pomislil sem, da mogoče pa kakšnega najdem na katerega bi obesil moje medalje zaslužene na raznih gorskih tekih…hehe. No, le-tega nisem našel…ali pač.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.