Že v petek 3.4.sva se z Silvotam mudila v Vipavi. V Veliki drči sva prste pretegovala v Spodnjem razu V-/III 175m in Kameli V/IV/II 120m.
Včeraj 6.4. sva se z Stano namenila Rodico. Ob napovedi negativnih temperatur sva verjela, da bodo razmere ok. Tako je tudi bilo. V želji ponoviti kakšno po večini Radotovo grapo se zapodim kar v Skrito lepotico, ki si to ime resnično zasluži. Na vrhu skalnega skoka, kjer stopiš že na vršnji greben dohitim Jožeta M. in Andreja L. ki sta priplezala po desni (?)grapi. Po krajšem klepetu se vsi spustimo po sestopni. Imel sem željo še nekaj splezat, zato kaj kmalu na vrhu Centralne pozdravim Metko in Matjaža. Po Direktni (tokrat ne na greben ampak z grebena) sem se povzpel še po Runži na sam vrh Rodice, kjer se je kar trlo turnih smučarjev. Ker sem skozi po malem opazoval, kje poteka Osamljeni macesen, sem videl še marsi kaj.
Tako se slabe 100m predenj zavije steza z grebena na južno pobočje usmerim po neizraziti grapi levo navzdol. Že po cca 50m ti nadaljevanje prekine kar zajeten skalni skok, ki ga preplezam po desni-gledano dol(!). Nadaljevanje lažje a ne dolgo saj se grapa, ki je bila brez snega spusti strmo navzdol. Redki šopi trave so prej izjema kot pravilo. Posamezni krajši in daljši detajli zahtevajo plezarijo težavnosti okoli M4, navzdol pa je zgledala situacija še bolj napeta. Zadnji izstopni metri v snegu na stezo ki vodi na Rodico, pri večji skali ob njej.
Prav takrat je zazvonilo poldne in sem si rekel dost mam. Tudi Stana se je že nekaj časa martinčkala malo nižje tako sva po krajšem počitku odšla v dolino.
Pravijo, da, je alpinist človek, ki išče težave in je srečen, če jih ne najde. Jaz sem jih tokrat našel, 😉 Verjamem pa, da bo prihodnjo zimo, ko bo meter snega, grapa za vriskat.
Seveda sem videl še kakšno možnost…nekaj od tega je Rado naredil danes. Včasih se mi zdi, da smo kot Rossi in Markez ko se borita za prevlado v prijateljsko-rivalskem duhu, na koncu pa si vedno čestitamo. In tako je prav.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.