Od kar poznam Rut,mi je buril domišljijo.Ko se pelješ po Baški grapi , niti slutiš ne,da se tam gori za temi silnimi grapami in strmalmi,visoko pod Pečmi,skriva uravnava,na kateri leži vasica,obdana s polji in košeninami.Zmeraj me je imelo,da bi izvedel,kaj je ljudi gnalo tu gor in zakaj so tu obstali.Gotovo so se želeli umaknit zunanjemu svetu in tu živeti v miru.In prav mir je danes zjutraj spremljal naju s Tonijem,ko sva se vzpenjala po bukovem gozdu,vzorno vrejenem,visokih stebel in gladkih debel.Čeravno je bilo jutro sveže,pa se je gozd že obdal z mladim listjem in verjetno čistejšega zraka ne dihaš nikjer drugje ,kot tu.Ko sva po strmem pristopu sedela pod južno steno Novega vrha in gledala dol na Rut in Grant,mi je postalo jasno, da polja in senožeti vztrajno izgubljajo boj s gozdom in jih počasi spravljajo v svoj objem.Če tudi imava s Tonijem probleme s poškodbami,on preboleva zlomljeno rebro,jaz pa imam križ s levim gležnjem in desnim kolenom,sva se namenila v Pojočo travico in jo gladko splezala.Za posladek pa sva v Mali steni splezala še Črva.In ko je v zvoniku bilo poldne ,sva se že vračala v zunanji svet.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.