Paklenica

Tam okoli prvega Maja me Rado pokliče in vpraša, če bi šel v Paklenico, saj še nisem bil. Sploh nisem razmišljal ampak samo privolil pa naj bo kar če. Vreme tiste dni ni bilo ravno idealno, zato sva zadevo dvakrat preložila. Moram pa povedat, da je bil dogovor še z drugimi člani, a žal…
Ideja je dozorela in v petek enkrat sredi noči odvihrava v “ljepo njihovo”. Ta dan je pihala dokaj močna burja kar se je videlo po morju kjer je nad površje dvigovala prave oblake slane vode. V Stareigradu urediva formalnosti glede apartmaja, v marketu še pobereva dnevno zalogo hrane in pijače in že odhitiva tipat idealno Pakleniško skalo kjer naju pričaka polno parkirišče. Očitno se je poznalo, da je bil po kar nekaj časa vremensko lep vikend za plezanje. Temperature prijetno tople…
Za spoznavanje terena sva začela z težavnostjo 4b, 5a in jo drugi dan stopnjevala do 5c kar sem bil po mojem psihično-kostnem polomu zadovoljen. Vedel sem že prej, da tistih najbolj opevanih atraktivnih smeri tokrat ne bom tipal… Sobota je že prinesla višje temperature, tako da sva bila zvečer že dobro ožeta (beri prijetno utrujena) kar je najbrž botrovalo za moje ponedeljkove “zdravstvene probleme”. No v nedeljo dopoldne splezava še dve smeri pred odhodom, ko je vročina že kazala zobe. Popoldne pa bila Paklenica najbrž že Pakla v pravem pomenu besede.
Kljub pekočim prstom in dlanem od ostre skale upam, da ni bilo zadnjič, Radotu pa še enkrat HVALA za povabilo in vsestransko vodniško predstavitvijo in pojasnili smeri, sektorjev in drugih bolj ali manj pomembnih značilnosti Nacionalnega parka Paklenica!