Parižanka -Šanson v Debeli Peči

Smer o kateri upravičeno ne manjka opisov in objav, tudi z mojega vidika ena izmed najlepših smeri pri nas.

Letos prvič v navezi z našim prekaljenim članom Tonitom G. sva se prejšnjo soboto podala v Debelo peč. Prvotno je bilo govora o Sekločevi smeri, katera je Tonitu že dobro poznana.

Ko po vodničkih ter po spletu preučujem skice ter objave o smeri  se znova in znova vmes pojavlja Parižanka. Nakar mi le prekopni, da zakaj pismo jo pa ne greva. Pokličem Tonita in ga vprašm: Pasluš ki pa Parižanka? Nekaj sekund tišine, potem pa: Ja lahko ja, nisem še plezal. No in je bilo zmenjeno.

V soboto zjutraj se podava v dolino Krme do Kovinarske koče, od tam pa direktno pod steno. Več kot očitna linija smeri je vidna že na daleč. Pri vstopu hitro poplezava poraščeno in rahlo krušljivo podnožje pod smerjo.

Prvi raztežaj in otvoritev plezanja začne Toni, nič posebnega, malo gor po izprani grapici ter desno na štant, ravno prav za razmiganje in ogrevanje prstov. Drugi raztežaj proti levi v začetek zajede, tam, čeprav še ne na polovici štrika, štantam saj se stena postavi pokonci in se ples z smerjo začne.

Vsak raztežaj poezija  in vsak naslednji  lepši od prejšnjega. Na kratko uživancija, smeri je kar prehitro konec. Skala občutno ter vidno kompaktna, varovanja v sami smeri dovolj, orientacijsko nezahtevna… Kaj sploh še hočeš več. Kakor so že omenili kolegi z feranja: Plezanje v Parižankii je kakor šanson.

Smer zapustiva po SV razu, še kakih 200m soliranja do grebena in nato še cca. pol ure do vrha Debele Peči. Tako že pred poldnevom sediva na vrhu. Začneva z sortiranjem opremo, ko Toni začne brskati po vseh žepih… Telefona nikjer!! Ha, kaj pa sedaj? Pokličem, zvoni v prazno. Predebatirava vse možne varjante in se odločiva, ker imava še dovolj časa, da sestopiva po celotni smeri, saj so po vseh štantih obračalne vponke in če ne najdeva sva vsaj poskusila vse. Podava se  nazaj do izstopa iz smeri, kjer naju telefon potrpežljivo čaka, naslonjen na boro vejico 😊. Izgubljeno najdeno, abzajlat ne bo treba, pot pod noge in ponovno na vrh, ter po obema že poznanem sestopu nazaj do Kovinarske koče ter do več kakor zaslužene okrepitve nazaj v mesto.

Kar se tiče same smeri, obvezna smer za vsakogar, opisov o njej je dovolj.