Indijansko poletje

V nedeljo sva se z Jakobom, AO Železničar, odpotila v Dolgi Hrbet odplezat, kakor piše po vodničkih, eno najlpeših smeri tam gor, Indijansko poletje VI+/V, 400m.

Ali je temu res, bi lahko bila stvar debate, glede na to koliko je človek vplezan ter kakšno definicijo kvalitetne skale ima. Verjetno pa je to pogojene eno z drugim…

Dostopila sva po ferati do Kranjske koče na Ledinah, ni še prenovljena, ter naprej do vznožja stene Dolgega Hrbta. Vstop v smer sva našla brez težav, lepo po vrisu.

Plezanje je potekalo brez večjih zapletov. Tudi detajli, beri prečke v ploščah z nikakim varovanjem, so ostali za nama brez nekih velikih muk. V prvi prečki levo, nas ne sme zavesti prva poč nad nami, kjer se skriva tudi klin. Poč in klin sputimo in prečimo nižje.

V začetku naslednje poči in koncu prečke nas pričaka štant. Naslednja dva raztežaja ponudita lepo in napeto pokončno plezarijo. Nato ponovno po rampi dolg taztežaj v desno, ter v naslednjem raztežaju ponovno prečka v levo, nekakšna kopija prejšne. Konec tega raztežaja sva verjetno združila že z naslednjim. Še nekaj raztežajev lepe in ne pretežke plezarije ter nekaj sto metrov poplezavanja in že sva na vrhu.

Za sestop sva najprej razmišljala o abzajlu po urejeni pisti, vendar ker je bilo v grapi kakomor bi se spustila, videte še precej snega sva se raje podala peš preko M. sedla ter Češke koče nazaj v dolino.

Za smer priporočava obvezno nekaj klinov, saj ni ravno najbolj opremljena ter seveda set frendov. O kvaliteti skale bi pa rekla, da je nad slovenskim povprečjem. Vsi ostali atributi smeri pa več kakor odlični.

2. cug

prva prečka, sem gor NE

Jakob v prečki

Skoraj že vn

Cug po prvi prečki

Druga prečka

Na vrhu

Najin vris