Včeraj smo Rado Lapanja, Dušan Obid in Marko Makuc ponovili to klasično smer v Montažu. Kot pravi Rado:
Povsem se strinjam z mnenjem avtorja prispevka Iztoka Ruparja v PV ( 9/ 2010), da ko po prespani noči razmišljaš o tej smeri, niti ne veš kam bi jo dal. Vsega po malem naletiš v njej, na globine in izpostavljenost Špikovih gornjih nadstropij, lastno majhnost v labirintu spodnjega dela Prusik-Szaleyeve v Triglavu, vrtoglavi prehodi Zlatorogovih polic, zračno poplezavanje gornjega dela Dolge Nemške, čvrsti in uliti trebuhi Malega Oltarja, divjina in prvinskost Rogljice , odlična skala polna oprimkov Comocijeve smeri v Divji kozi in tako naprej. Skratka smer, ki ti počasi zleze pod kožo in bo tam ostala za vedno. Velik poklon Hornu, ki je že leta 1911 splezal to linijo in samo upam lahko, da se še kje kaj takega skriva in da mi bo omogočeno, da to lahko splezam.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.