Gran Paradiso, 4061m

Letošnje poletje ne diši prav zelo po toplih temperaturah, niti suhi skali.  Zato misel, da se z Andrejem na dopust odpraviva v sneg, niti ni zvenela tako iz kljuke povlečena.  Vsak dan pred odhodom, kakor tudi še med potjo je bil najin najpogostejši skok na internet, pogled na vremensko napoved. Hitro spreminjajoče se razmere, nama niso dopuščale, da bi pot načrtovala do potankosti. Improvizacija je bila nujna. Tako rekoč, sva se vozila za soncem.

A štart je bil dober. Pot naju vodi v Aosto in skozi dolino Val Salvarenche, v Pontu parkirava jeklenega konjiča, zimski gojzarji pa nadomestijo predhodno vozilo. Prijeten sprehod do koče Vittorio Emanuelle II. je spremljalo sonce. Kako prijetno. V dokaj prazni koči nam postrežejo z odlično večerjo. Piva še nisva popila, ko sva že spala in ura je zvonila ob štirih zjutraj. Pozajtrkujeva in se odpraviva. Na Gran Paradiso. Ja, bil je dan, ki ga lahko vikaš. Brez  zapletov prideva na vrh in opazujeva prelepe vrhove okrog naju, in pretikajoče se skupine, ki se vzpenjajo k Mariji, da bi z njo naredili kakšen selfi.  :biggrin: Midva pa nazaj proti koči. Malo postanka, a kaj hitro sva nazaj v dolini in pot naju pelje do Chamonix-ja.

Namestiva se v prelepem kampu Le Grand Champ, v kraju Bossons, le nekaj kilometrov iz alpinističnega središča. Od tu naprej se plani spreminjajo. Vreme ni dopuščalo, da bi vse šlo po planu. Čakava in premišljujeva. A odločitev je padla, da se odpeljeva za soncem. In tako sva pristala v Arcu, kjer sva plezanje zaradi vročine pustila za pozne popoldanske ure, čez dan pa okolico raziskovala s kolesom.