Obetalo se je ,bolj kot ne,mrzlo dopoldne,pa sva zjutraj s Tonetom zavila v dolino Knežice in naprej v Prode.Linijo ,ki sva jo imela v mislih ,sva si ogledovala že pozimi,pa kot vemo, kakšnih dobrih razmer takrat ni bilo in sva zadevo pustila za kdaj kasneje.Slutila pa sva,da bi se je dalo preplezati tudi poleti,ker so gladke in trdne pečine na vstopu dajale upanje ,da se nadaljujejo naprej.
In res je bilo tako.Takoj ,ko sva zaplezala iz Grape za vrtičkarje,se je najino upanje začelo udejanjati in dvigala sva se po grapi,ki ni bila zagruščena,kot je to ponavadi.Priča sva bila skokom in prehodom v odlični skali.Nekateri so bili višji kot 20m in že v kar lepi naklonini.Plezanje je bilo uživaško in še v mejah,da se je dalo solirati.Samo enkrat v drugi polovici smeri ,sva imela opravka za dober raztežaj dolžine s slabšo skalo in manjšo naklonino.Za finale ,pa je naju čakal kamin,visok dobrih 100m,v katerem so naju čakali levo in desno nešteti šopki Zoisovih zvončic,teh znamenitih predstavnic naših gora,v svoji najbolši kondiciji in najlepši lepoti.Kaj takega svoj živi dan nisem videl.Očitno sva si vse to zaslužila.
Pa še to.Lovci so svojo grožnjo,da bodo rampo zaklenili,tudi izvedli.Dostop se je tako podaljšal za pol ure.Sva pa midva odkrila njihovo skrivno stezo,ki poteka s Suhe navzdol in s tem skrajšala sestop za slabo uro.Če se pošalim ,je zdaj 1:1. Foto:Tone Črv
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.