Čopov steber VI+/V-VI 450m

Verjetno vsak novopečeni plezalec načrtuje, da bo prej ali slej preplezal svojo prvo smer v veličastni Triglavski severni steni.

Že vso leto sem imel namen preplezati eno od smeri v njej, katerokoli res, samo da lahko človek reče da jo je že plezal.

No, da bo pa moja prva smer v njej ravno Čopov steber nisem niti razmišljal, dokler me ni Grega pred kratkim vprašal, še vedne ne vem ali resno ali le za šalo, : Ja greva Čopa al ki?

Sprva malo skeptičen, saj o smeri nisem vedel prav veliko, razen tega da sem že slišal zanjo, ter kakor poznam Gregata, jo verjetno niti ne bi omenjal če ne bi bila nekaj posebnega. Ko pa sem malo poguglav o smeri ter kakor so rekli ostali v odseku, ki so smer že preplezali sem si rekel ja zakaj pa ne, od zadaj jo bom že zlezev.

Tako sva se v nedeljo 5. 9. 2021 z Gregatom Kristanom podala v dolino Vrat pod Severno triglavsko steno.

Po kratkem dostopu s  parkirišča v dolini Vrat, sva ob osmi uri pričela z vzponom po Skalaški smeri V+ (IV+) 550m, malo v navezi malo pa kar posolirala.

Tako sva bila malo pred enajsto uro že pri vpisni knjižici na koncu smeri, kjer sva si privoščila kratek postanek.

Od tam sva prečila po, meni najbolj psihično zahtevnem delu, prečki, ki poteka še malo navzdol po vrhu pa je še cela posuta s kamenjem, do začetka Čopovega stebra VI+/V-VI 450m.

Sledilo je lahko plezanje po skali, ki je bolj spominjalo na plezanje v kakšnem peskokopu.

Proti vrhu je sledilo nekaj težjih raztežajev, vsi dodobra opremljeni z klini na mestih kjer je bilo potrebno stopiti malo višje ali v meglo 🙂 in se nekako potegniti ali prepeštati višje.

Na mestih kjer je bilo potrebno malo stisniti je že pošteno zanohtalo in sva bila tako po prečenju zadnjega detajla vesela prvega s soncem obsijanega predela skale, ki sva ga bila deležna v tem dnevu.

Z vrha sva sestopila čez Plemenice, kjer sva imela čudovit pogled na Sfingo, ter nadaljevala do Luknje, kjer se je že pričelo temniti in tako sva do  Aljaževega doma prispela že v noči.