Gotovo digitalni fotografski aparati ne rasejo kar po drevesih,da bi človek kar tako spregledal izgubo le tega in se sprijaznil s tem,posebej še ,če veš kje je ostal in da se da sorazmerno enostavno priti do njega.Torej,znova se s Tonetom nameniva v Vipavsko dolino,namesto v Peči.Aparat seveda najdeva tam,kjer ga je kolega pustil in ne bi se nič posebnega dogajalo,če naju ne bi skoraj pod vrhom dohitel Simon,čistokrvni Ajdovc, s katerim se poznava že vrsto let.On je sicer zavil navzdol po Južnem razu,midva pa po poti ,a se spodaj znova snidemo in zavijemo ,kam drugam ,kot v bife v Kamp Turi.Pridruži se nam še nenadejano idrijska alpinistična legenda Boris in alpinističnih tem ni zlepa zmanjkalo.Vedarle pa čas slejkoprej vse postavi na pravo mesto,Borisu se je mudilo v Steber v Gradiški Turi,nama proti domu in Simonu verjetno prav tako in smo se razšli.Med vožnjo domov razmišljava ,kako ni prijetne alpinistične družbe nikoli preveč.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.