Z Matjažem sva se preteklo soboto zgodaj zjutraj odpravila v Zapoden, tam parkirala in začela pešačiti pod steno Srebrnjaka.
Plan nama je bil splezati Cerkljansko smer, pa se je na koncu improvizirana smer ki sva jo ubrala izkazala za čisto drugo in precej daljšo, kjer nama skica Cerkljanske niti približno ni prišla prav.
Zaradi nič opremljene smeri, kjer sva se prebijala sva se s samim plezanjem zamudila 9ur. Saj razen dveh starih klinov v več kot 500 metrih ki sva jih dala skozi, ni bilo nič. Tako sva vso varovanje in štante nabijala in s tem zgubila nekaj na času. Za spomin sva v zadnjih cugih enega pustila tudi midva, saj ga tudi z največjo ihto in obnovo vseh kletvic ki jih znam:smile: , za matjažem nikakor nisem morala izbiti.
Proti vrhu sta naju čakali dve plati ocene 5 (prva zelo pokončna z polico na vrhu, druga na desni strani z izrazito poko), vsi ostali cugi do tu so bili nekoliko lažji. Mogoče bo kdo kakšen del prepoznal preko slik. Po občutku pa se nama zdi da je šlo za precejšno prečenje vsaj tretjine stene .
Sestopala na Z po sestopni smeri, na sleme in naprej po lovski poti, vse do ´kačure´ na planini. Od tu pa kar kmalu naprej do avta (glede na to da naju je ulovila že tema).
Z zadovoljstvom po raziskovanju prav od zore do mraka, naju je ta zapolnjen dan kar izčrpal
….vendar lahko povzamem, da tokrat velja : ˝Sreča pride šele tedaj, ko se ji odrečeš; ničesar hoteti pomeni, vse zaželjeno dobiti!˝
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.