V dolino Krme se z Matejem P. pripeljeva v petek ponoči oz. je že sobota. Na hitro si na parkirišču urediva ležišče in ob 1:30 že gledava v zvezdnato nebo in zaspiva. Noč je kratka in vetrovna, ob 5ih sva pokonci :w00t: . Urediva opremo, malo pojeva in nato po serpentinah v klanec do vznožja stene. Že med dostopom naju pridno hladi hladni veter, a takrat še ni bil tako zoprn kot se izkaže kasneje :devil: . Pod vstopom se še malo okrepčava, izžrebava kdo začne smer in nato pričneva z plezanjem. Skala mrzla, že po parih metrih plezanja začne “nohtat” in kar se kasneje izkaže, je nohtalo kar celo smer :cwy: Hladni veter piha neprekinjeno z sunki, bilo je hladno, plezanje je bilo bolj trdo, brez pravih občutkov v prstih. A Parižanka ti ponuja dobro skalo, konstanto, lepo napeto plezanje, ki popusti šele malo pod vrhom. To naju je grelo :biggrin: . V smeri malo primanjkuje klinov zato pa pridejo metulji in zatiči še kako prav. Sidrišča pa so nabita. Ko se smer zaključi in priključi SV razu sva bila zadovoljna, še bolj pa prepihana. Parižanka nama je ponudila izpostavljeno plezanje. Na visečih sidriščih pa sva se sušila kakor pršut :w00t: . Do vrha sva se povzpela po SV razu (še zmeraj pa :whistle: piha kot pri norcih) in med plezanjem fantazirala kako bo lepo ko bova začela sestopati, da se končno malo segrejeva :biggrin: . Na vrhu se nisva dolgo zadrževala, pospraviva štrik, malo pojeva in sestopu naproti. Divji slikovit sestop nazaj do Kovinarske koče naju končno ogreje :biggrin:
Za konec pa še en lep citat Miheliča iz Slovenskih sten:
“Smer je naravna, še kako strma in napeta, prav po pariško elegantna, da ne rečem šarmantna. Plezanje v Parižanki je kot šanson. …”
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.