KAVALLERIEGRAT/800m
5.7. parkirava na passo Giovo, kjer ugotoviva da nama dostopno planinsko pot zapira pastirska ograja z napisom Attenti al cane! Ker nama srečanje z ovčarskimi psi ne diši spremeniva plan in se odločiva za drug cilj, severni greben na Jaufenspitze. Pot naju je vodila ob pastirju, dokler nisva prišla do lesenih vrat ki so vodila v oboro. Ja ni druge, tukaj bo treba. Ker nisva našla dostopa za greben na Jaufenspitze in ker se nama je Hochplattspitz nastavljal z lepšim dostopom sva spet spremenila cilj, in si podaljšala dostop. Če slediš skici na bergsteigen nimaš kaj zgrešiti. Plezarija je lepa, skala kompaktna, sidrišč ni, v smeri je 5 klinov in ena zarjavela rinka za abzajl. Smer v kateri lahko treniraš postavljanje pomičnih varoval in izdelavo sidrišč. Za skok na vrh se nisva odločila zaradi megle. Pot do avta je minila brez posebnosti, vse dokler se na sosednem bregu ni oglasil pes, in potem še eden, in potem še den. Štirje pastirski psi so v glasnem laježu krenili v najino smer. “Zej bu pa p***ja“, rečem Moniki. “Nič ne skrbi..Ti samo roke pospravi, ne glej ga, in pojdiva v drugo smer“, mi reče. Kreneva v breg, v 5 minutah naju psi dohitijo, preganjati pa se naju odloči “en sam.“ Moniki pride tako blizu riti, da čuti njegovo sapo ko renči. To traja približno pol minute nato se odločijo da naju psi iz razdalje ob laježu še nekaj časa spremljajo. “Uffufuf, še v nobeni smeri me nikol ni blo tako strah“, reče medtem ko lovi sapo. Psi se nato čez nekaj korakov vrnejo k drobnici ki so jo čuvali. Tako so ritnice ostale cele in sva jih lahko namočila v bazenu.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.