Spodnji Rokav smer-Potočnik – Tominšek III/I-II,700m (plezala Rado in Jože)

Naj vas ne zavede  tehnična ocena smeri.Tudi povsem drži,če ne zaideš iz prave smeri,kar se pa rado zgodi.Ta smer je dobila mesto v Miheličevih Stenah povsem upravičeno.Kompletna tura ,od parkirišča do povratka nazaj,je za mene ena velika tura( tuj. grande tour).Že pristop skozi strm gozd in iskanje vstopa, takoj začini dan.Nadaljevanje po globokih grapah in kaminih ter sprehodi po gredah ,zadevo še bolj popestri, tudi nekoliko krušljiva skala doda svoje ,vendar se da lepo tekoče napredovati.V zgornjem delu se pričnejo tudi logistične uganke,stena se postavi kar pokonci,vendar je pa  kvaliteta skale   solidna in kmalu se znajdeš na zgornjih gredah.Tukaj pa pozor.Opis v  Slovenskih stenah je za ta del slab in površen ,skica je pa sploh narobe narisana.Hitro je nama ušla ena ura ,da sva uganko razrešila in se varno povzpela na vrh gore. Sestop je znova zgodba zase in zelo zahteven.Najti moraš izhodno polico,ki se vleče v smeri Škrlatice,le ta te pripelje na izpostavljen raz,tu zaviješ navzdol in kmalu te možici popeljejo iz raza navzdol v varno zavetje samotne krnice  Kotlov.Za tabo je vsaj 200m spusta.Zdaj te čaka znova vsaj 200m ,vendar tokrat vzpona po vzhodnih rebrih Škrlatice.Prav na mestu ,kjer  se smer Južni greben Škrlatice priključi planinski poti ,sva tudi midva stopila na to pot.Nadaljevanje je znano vsakemu,ki se je kdaj povzpel na to goro.Daleč je še dolina Vrat.Dodatno dimenzijo turi pa daje ambijent.Strinjam se z vsemi opisovalci,ki sem jih prebiral na netu.Enkratni ,divji, samotni konci naših gora,z izrednimi razgledi na Severno steno in ostale veljake.Tudi se strinjam z oceno,ki sem jo nekje prebral,da je smer težja ,kot pa kakšna 300m štirica,seveda zaradi svoje specifike,nekoliko krušljive skale,pa še kaj.Kljub vsemu,zelo priporočam.

Dodaj odgovor