Skozi Rezijo sva se z jaz in Iztok R. SAO in GRS Tolmin v sredo proti večeru odpeljala proti Val Aupa-i z plani še izpred let… Ko sem listal njegov vodnik, mi je v uč takoj padla zgoraj omenjena smer ( še sedaj imam mal rdeče :biggrin: ) …sm reku, vsaj enkrat bom sfingo plezal 😎
Ko prideš na gozdno mejo in zagledaš ta fascinantni steber, ki se navpično dviga pod nebo, se za trenutek, kot je rekel Rado, res vprašaš “a sm jest tega sposoben”….ampak po oceni in izkušnjah vem, da ko se steni popolnoma približaš, se odprejo tudi prehodi.
Vstop najdeva takoj in že sem pod kaminom, seveda izberem težjo varianto po desni (V-) kjer se srečaš z odlično skalo le na koncu prehoda proti levi navzgor kjer prečiš stebriček je bol za psiho poslabšat kamnina razpokana ampak zadovoljivo drži. Drugič bi bilo smiselno podaljšat spodnji sicer kratek raztežaj vsaj po polici v desno do mesta kjer greš gor proti levi. zakaj-zato ker narediš trenja kot bi ga naklel, kot bi za sabo vlekel vrečo cementa. Vrstijo se pokončne plate, poličke, prečka, kaminčki….in že sva na izstopnem razu. Teh nekaj raztežajev je sicer lahkih (III+) ma so zelo pokončni. Zanimivo pa je označena pot od vrha smeri do markirane poti z neštetimi rdečimi pikami. Je pa smer kljub priljubljenosti opremljena le na najtežjih mestih in na vseh štantih ki so opremljeni z svedrovci.
Slik je žal malo zaradi pomankanja foto opreme, pa tudi kumulunimbusi so rasli kot za stavo in ni se bilo za obotavljat. Tik pred kočo, ko je že lepo grmelo, sva bila deležna prvih kapel dežja. Ravno prav za malo vedrit in popit kafe in pirčk….in ker se nevihta ni hotela razdivjat sva se naveličala čakat in odšla v dolino in naprej proti domu…kakopak!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.