Grossvenediger

Kam gremo? Kdaj gremo? Kako gremo? Kdo gre? A bo vreme?… So bila vprašanja in dogovarjanja tekom tedna, s ciljem iti nekam na ledenik ter na višino nad 3500m.

Dokončno smo se odločili za enodnevni vzpon na Grossvenediger (3666m), v končni zasedbi še s T.G. ter K. K. (PK Idrija).

Štartamo v petek zvečer okoli 10ih iz Idrije ter krenemo proti Avstriji. Po nekje 4ih urah prispemo do parkirišča za kočo Johannishute, parkirnina znaša 8€/dan. Tako se naš sprehod začne ob drugi jutranji uri. Čelke na glavo, pogled na markacije in pot pod noge, naravnost po blatni stezi 😊, da so čevlji lepo blatni ter mokri že na samem štartu (ni bilo sile).

Po uri in pol prispemo do prej omenjene koče, pred njo se osvežimo s svežo vodo iz korita, preventivno vzamemo aspirin ter krenemo dalje do zgornje koče Defreggerhaus. Steza takoj, preko jeklenega mostu, prečka ledeniški hudournik ter se nato enakomerno dviga proti koči. Celotna pot je vzorno markirana, tako da tudi ponoči ni težav z iskanjem prave poti.

Do zgornje koče prispemo že pred svitom, privoščimo si enourni postanek, pozajtrkujemo ter se opremimo za prečkanje ledenika. Počakamo prvo jutranjo svetlobo ter jo krenemo za kočo po grebenu, kjer se nam prvič pokaže ledenik ter naš cilj.

Pred vstopom na ledenik si še nataknemo dereze, cepin v roke, štrik iz nahrbtnika ter v ledeniško navezo s Tonijem na čelu.

Po ledeniku napredujemo lepo enakomerno, tu pa tam nam pot prekine razpoka, ki jo obidemo ali pa na ožjih mestih preskočimo. Po kakšni dobri uri po ledeniku, prispemo do sedla, med našim vrhom na levi in Rainerhorn vrhom na desni. Iz druge strani doline vidimo že trume navez, ki se počasi gibljejo proti vrhu Grosvenedigerja, tudi za nami so se že nabrale naveze. Privoščimo si kratek postanek, nato pa se vključimo v kolono ter jo mahnemo do vrha, kjer stojimo nekaj minut čez pol deseto. WOOHHHOOO.

Na vrhu si seveda privoščimo izotonik, nekaj fotk nato pa spust po isti poti nazaj do Defreggerhaus. Z razliko, da je bil sneg že precej mehkejši in je sestop zahteval malo več previdnosti pri navigiranju skozi labirint razpok.

Za razliko od jutranjega počitka pri zajtrku pri nekaj stopinjah, je sonce do našega povratke že prijetno ogrelo ozračje, tako da je bilo posedanje pred kočo prav omamno prijetno, ko bi le lahko trajalo večno. No, verjetno tudi višina, neprespana noč ter že skoraj opravljena tura naredita svoje.

Hočeš nočeš, do avtomobila je bilo pred nami še vedno nekaj poti. Vso soncu nastavljeno robo in oblačila pospravimo nazaj v nahrbtnik ter ponovno pot pod noge nazaj v dolino. Tokrat z kratkimi hlačami ter nizkimi aprovčkami (naredi razliko). Pri sestopu si ogledujemo še razglede, za ketere smo bili prikrajšani pri nočnem dostopu.

Ura hoje do Johannishute, ponovna osvežitev pri koritu ter še ura, verjetno moja najdaljša ura letos, nazaj do avtomobila. Kamor prispemo ravno ob tretji popoldanski uri, se pravi vse skupaj 13 ur.

Za ponovne obiske do Johannishute, bi priporočal bljižnjico mimo kamnoloma (pot/steza ni označena), verjetno si prihranimo kar nekaj minut makadama.

Pri avtu pogooglamo najbljižjo gostilno ter, tokrat za spremembo, če smo že v Avstriji, na šniceln.

Nato pa ponovna pot nazaj proti domu ter postelji.

Odlično preživeta sobota, hvala Tonitu za vodenje ter deljenje plezalnih in življenskih modrosti ter Klari, kakor vedno, za prijetno medferajnovsko druženje.