Tabor v Pallah 2026

Kakor vsako leto smo se tudi letos z odsekom napotili na plezalni tabor v Dolomite.

Letos smo za lokacijo izbarali Miheličeve, upravičeno opevane Palle ter dolino Val Canali.

Letošnja zasedba je bila mešana, pridružili so se nam še člani iz AO Vipava ter Soškega AO. Nekateri izmed nas pa so občudovanje vrhov in pokrajine prepustili kolesarjenju ali pohajanju.

Nastanjeni smo bili v kampu Castelpietra, kamp je urejen, miren in preprost, na kratko: priporočamo. Z le nekaj minutami vožnje smo pri izhodišču za koče Pradidali ali Traviso, ter do bljižnih sten v katerih smo plezali: Sass Maorja, Cime Canalli, Palle Rifugio ter še mnogo drugih. S pol ure vožnje pa smo že v mestu San Martino, kjer se nam pojavijo premnogo druga izhodišča.

Tabor je potekal od sobote 1. avgusta do naslednje sobote.

Prvi dan, po nastanitvi v kampu sva se z Žanom podala v granitno steno Tognazza na prelazu Passo Rolle. Odplezala sva smer Via Mommo, 6b, 230m

Smer pričakovano lepa, varovanje v nulo, štanti udobni, dostopa 10 min, sestopa malo več in sicer 20 min 😊. Ravno v detajlu na predzadnjem cugu naju je ulovilo nekaj minut dežja, vendar sva uspešno izplezala na rob stene skozi premočeno ruševje, tako sva se rahlo premočena spustila do prelaza Rolle ter nazaj do avta ter odšla na večerjo v kamp.

Ostali člani so prispeli pozneje tega dne ali pa so dan namenili kolesarjenju in pohajanju.

Naslednji dan sva se z Žakom iz AO Vipava, odpravila v smer Soleder v Sass Maor: VI-/V 500m + 200m solo.

Smer bi opisala kakor tura grande. Iz kampa sva dostopala dobri dve uri in pol, temu je sledilo kakih 200 višinskih metrov soliranja II-III ter nato vstop v samo smer. Sama smer sicer ni toliko tehnično zahtevna kakor je s svojima znamenitima prečkama izspostavljena, saj imaš pod nogami, vsega skupaj 4 raztežaje prečke z 500 metrskim luftom.

Iz vrha poabzajlava, seveda se nama štrik zatakne že na prvem abzajlu, na skupni sestop iz Cime Madonne, ostali abzajli so šli brez zapletov.  Ter dalje po grabnu nazaj na označeno stezo ter po ferati na izhodišče. Z zapleti vred sva sestopala 4 ure.

Žan, Larisa ter Tjaša so ta dan izkoristili za ogled mesta. Matej, Jure ter Veronika pa so opravili krožno kolesarsko turo preko prelazov okrog Pall.

V ponedeljek smo izkoristili dan za pohajanje, z Žanom in Lariso smo se odpravili na Cimo Cavezzo 3194m visok vrh Pall.

Žak ter Tjaša sta se tega dne poslovila, zvečer pa se nam je pridružil še Domenih.

V torek smo se skupaj z Žanom in Domenihom napotili v smer Dvojni raz v Cimo Rifugio, vendar nam je smer uspelo popolnoma zgrešiti. To smo ugotovili ko smo že plezali v Dente Rifugio, nekakšno predostenje, manjši vrh pred Cimo Rifugio. Tako smo preplezali smer Via Francescini: V/IV ,230m. Se spustili do glavne stene Cime Rifugio ter odplezali še Via Esposito: 500m IV+/V. Sestop iz vrha je kar zanimiv, slediš možicem ter rdečim markacijam ter poplezavaš do II navzdol ter naokoli, spusti po vrvi niso potrebni. V steni, oziroma nazaj pri koči, smo srečali še navezi Hrvaških alpinistov ljubiteljev kokakole.

Zvečer so se nam pridružili še Ivan in Darja ter Mateja iz Soškega AO

Naslednji dan sva se s Tečkom odpravila v Cimo Canalli in smer Bulova poč: VI,V+/III, 400m. LEPA LEPA smer, mojstrovina od linije in tekočega plezanja. Dostopila sva v dobri uri in pol od kampa preko Rifugio Pradidali, kjer sva si privoščila še kavo ter se nato podala še slabe pol urce do vstopa v smer.

Smer je res edinstvena, ko jo gledaš izpred koče te kar mal stisne ob pogledu na vertikalno poč. Med plezanjem pa na to čisto pozabiš, saj v vsakem raztežaju padeš v flow, ko se ti šalce ponujajo ravno povsod kamor sežeš. Spust sva opravila po obstoječih sidriščih nazaj po smeri, saj naj bi bil peš sestop tura sama zase. Po smeri si v koči Pradidali sveda privoščiva pivo od pogledu na preplezano linijo.

Istega dne sta se Žan ter Ivan podala v Miheličevo znamenito ljubico, Raz tančic. Vendar sta zaradi “tehničnih” težav pristala v granitni steni Tognazza, ter smeri Via del Venetto: VI+, 220m, za katero pravita, da je bila prav tako deležna njune hvale.

Domenih ter Mateja pa sta se odpravila v Palla del Corra- Gadenz: 450m,IV/V.

V četrtek sva se z Matejo Soški AO podala v Cima Madonna v Messnerjevo smer: V+/III, 300m.

Linija smeri poteka po sredini najbolj enolične stene, ki so jo v vrisu verjetno potegnili z ravnilom, v realnosti pa se konstantno vije levo in desno, od mostička do mostička, od enega prusika do drugega… Vse prej kakor naravnost. Na predzadnji štant Mateja pripleza v dežju, glede na radarsko sliko, mokro skalo, ter da sva ob plezanju opazila kar nekaj dodatnih štantov v smeri, se odločiva da se spustiva nazaj po smeri. Z enojnim 60m štrikom poabzajlava nazaj pod steno ravno ko se vreme popravi in seveda posije 100 sonc.

Nekaj članov je ta dan izkoristilo za počitek, nekaj pa za sprehajanje po vrhovih Pall.

Na predzadnji dan smo se zaradi slabe popoldanske napovedi odločili za nekaj krajšega, predvsem glede dostopa. Dostopili smo z gondolo do Cime di Rode, ter splezali jast in Domenih smer Mr Maneoe: VI/II, 250m. Za smer lahko rečem samo, da je lepa, v tem tednu moja druga najlepša smer, takoj za Bulovo počjo. Škoda samo da je kratka.

Žan in Ivan pa sta odpleza sosednjo smer Castiglioni: III,IV/II, 350m, za katero tudi nimata kritik.

Po 10 minutnem sestopu nazaj do gondole, ki poteka mimo bajte Rosetta in se zato po uspešni plezariji zavleče v eno uro, nas pričaka še Darja, ki je osvajala okoliške vrhove in skupaj se odpravimo nazaj v kamp.

Dežja ta dan seveda ni bilo.

Jure, Tečk ter Veronika so dan izkoristila za kolesarjenje.

Teden je naokoli ter tako letošnji odsekovni Dolomitski tabor pri koncu. V dopoldnevu počasi pospravimo tabor, porazdelimo preostalo hrano in pijačo, ki jo nekako vsako leto ostane več kakor jo prinesemo ter se na brzino še ustavimo v bljižnem plezališču kjer svoje plezalne veščine preizkusi še neplezalni del članov.

Lokacija tabora bo definitivno še deležna našega obiska v prihodnjih letih, ali zakaj pa ne vikendih, saj je ob prazni cesti hitro dosegljiva. S sicer nekoliko daljšimi dostopi, kar tudi ni nič narobe, pa po mojem mnenju ponuja najlepše smeri Dolomitov, v mirnem in samotnem okolju kjer se lahko, brez poslušanja motoristov pod seboj, prepustiš samo plezanju, samemu sebi ter hladnemu pivu ob koncu dneva.